Midva sva to rešila tako, da sva najprej priznala: “oba sva zjeb… no, utrujena” in da ni fora, kdo ima prav, ampak da je to signal, da rabiva boljšo rutino. Namesto nadzora nama je ful pomagalo, da sva si izbrala 1–2 majhni stvari naenkrat (npr. 15-min sprehod po večerji in nič ekranov zadnjih 30 min) in to imela kot “najino”, ne kot projekt enega nad drugim. Tudi dogovor “ne komentirava hrane drug drugemu” je bil zlata vreden; raje vprašava: “A ti danes paše, da skpuaj skuhava kaj lažjega?” Če kdo odpove, je pravilo, da drugi ne teži, ampak samo reče “ok, jutri spet”, brez predavanj. Za kreganje zaradi malenkosti nama pomaga en mini pavza: ko opaziva, da sva pikra, si dava 10 minut tišine ali vsak svoje, potem pa šele nadaljujeva, ker včasih je res samo lakota/utrujenost. Pri spanju sva se dogovorila za “sidrni čas” (približno ista ura vstajanja), pa če gre en kasneje spat, naj vsaj drugega ne vleče zraven. In ful dobro je imet enkrat na teden kratko “check-in” debato (10 min), kaj je šlo ok in kaj je preveč, da se ne nabira. Kaj pa vama je trenutno najtežje: spravit se spat prej, več gibanja, ali to, da se ujameta v tisti ton, ko gre vse narobe?