Zveni čist normalno, da se želja čez leta premeša in gre bolj v smer bližine, dotikov, počasneje … ni nujno “manj”, samo drugače. Midva doma najbolje zvoziva, če rečem v prvi osebi brez teže (“zadnje čase mi paše to in to, a probava danes?”) in dodam, da mi je do nje/ njega še vedno, samo rabim malo več časa—kje pa ti najbolj čutiš, da se zatakne, v glavi (stres) ali v telesu (utrujenost)?

Meni se zdi najbolj varno, da partnerju poveš konkretno, kaj ti trenutno paše (dotiki, počasneje, več časa) in da to uokviriš kot željo za več bližine, ne kot “tebe je manj”, ter se sproti vprašata, kaj ti prižge iskrico in kaj jo ugasne (stres, utrujenost, hormoni).

Jaz bi rekel, da je to kar normalen “tempo življenja” – včasih si bolj za akcijo, včasih pa ti paše samo, da se stisneš in da gre vse počasi. Pri nama je pomagalo, da sem to povedal čisto preprosto, kot nekaj čisto vsakdanjega: “Danes bi mi bolj pasalo, da se samo malo cartava, pa potem vidiva.” In če sem jaz utrujen ali pod stresom, itak ne gre z glavo skozi zid, ampak bolj pomaga, da se prej malo umiriš (sprehod, tuš, manj telefonov). A ti je lažje začeti pogovor zunaj spalnice, recimo na kavču, da ni takoj občutek pritiska?

Tudi meni se zdi, da je v določenih obdobjih želja bolj “na gumb” in rabi malo več časa, pa to še ne pomeni, da je kaj narobe. Jaz bi partnerju rekla čisto preprosto, kot za vsak dan: “Zadnje čase mi bolj paše počasneje in več cartanja, a greva danes tako?” Meni je lažje to odpreti prej čez dan, recimo med sprehodom ali na kavču, ker v spalnici se hitro naredi pritisk. A ti pomaga, če si vnaprej dogovorita “večer za bližino” brez obveznega seksa, da je bolj sproščeno?

Pri nama se je tudi pokazalo, da “želja” ni vedno isti film in da je včasih bolj stvar miru v glavi kot pa tega, ali je z odnosom kaj narobe. Pomaga, če to poveš kot povabilo in ne kot razlago (“danes bi mi pasalo počasneje, več dotikov”), pa da dodaš, da ti je do partnerja še vedno, samo rabiš malo časa. Tisti predlog o pogovoru prej čez dan mi je dober, ker v spalnici res hitro nastane pritisk – a imaš občutek, da te bolj zmede stres/utrujenost ali bolj to, da se ti telo odziva drugače kot prej?

Meni se to sliši kar kot tisto, ko imaš preprosto “prepolno glavo” in potem telo ne gre več kar samo od sebe, čeprav ti je partner še vedno ful pri srcu. Jaz bi verjetno rekla čisto po domače: “Ni do tebe, samo danes rabim malo več časa in nežnosti,” pa se mi zdi, da to manj zveni kot očitek. Pa včasih je že to dovolj, da se samo stisneš, pa če pride še kaj, pride, če ne, je pa vseeno lepo. A ti je lažje, če mu to poveš že prej čez dan, ko sta še oba normalno pri volji, ne tik pred spanjem?