Nama je najbolj sedlo, da si pred spanjem za 5 minut narediva “mini pregled dneva”: vsak pove eno dobro stvar, eno stvar, ki ga je utrudila, in kaj bi jutri rabil od drugega (čisto konkretno, brez razlage na dolgo). Potem še 2–3 minute skupaj mirno dihava ali se samo drživa za roke, brez telefona in brez “reševanja” problemov. Zjutraj se mi zdi, da sva manj raztresena, ker greva spat z občutkom, da sva na isti strani. Kaj pa vama bolj paše – pogovor ali bolj tišina in bližina?

Midva sva začela z “ugasni dan”: 5 minut brez ekranov, samo skuhava čaj, se usedeva in vsak pove en stavek, za kaj je hvaležen danes, potem pa še kratek objem in nič več debat. Če sva preveč v glavi, nama pomaga še 1–2 minuti raztezanja ramen in vratu zraven, ker se napetost kar nabere. Meni je ful pomembno, da se dogovoriva, da tiste težje teme prestaviva na naslednji dan, drugače mi gre v glavo še v postelji. A sta bolj taka, da vama paše fizična bližina (objem, roke), ali bolj “dve minuti tišine” vsak zase?

Midva doma včasih naredimo čisto banalno varianto: ko greva v kopalnico, se samo za minuto ustaviva pri vratih spalnice, ugasneva luč na hodniku in si rečeva “lahko noč” brez telefona v roki. Potem pa en kratek objem, res brez debat, ker če začneva karkoli razlagat, se mi možgani takoj spet “prižgejo”.

Če imava še malo časa, si vsak pove eno čisto majhno stvar, ki jo bo jutri naredil zase (npr. kratek sprehod ali prej spat), da se ne vrtiva samo okoli opravkov.

A sta bolj tip, da vama pomaga kak dotik (objem, roka), ali vama je boljše, da je samo mir in vsak malo po svoje?

Midva sva šla na “2-min plan + 3-min tišina”: vsak pove eno stvar za jutri (čisto praktično) in eno mejo (“danes ne odpiram službe”), potem pa samo leživa in se drživa za roko, brez debate. Vama gre bolj na živce tišina ali pogovor, ko sta že utrujena?

Midva sva si uvedla “parkirišče za skrbi”: 5 minut pred spanjem vsak pove 1 stvar, ki mu še visi v glavi, potem pa jo dobesedno zapiševa na listek in ga pustiva na kuhinjski mizi (jutri ob kavi pogledava, če je sploh še pomembno). Potem sledi priblizno minuta, ko se samo nasloniva drug na drugega in vsak naredi 10 počasnih vdihov, brez komentarjev. Meni je všeč, ker ne greva spat z občutkom, da morava še “rešit svet”, ampak da sva vsaj pospravila misli na eno mesto. Če imava energijo, dodava še hitro “kaj je bilo danes pri tebi težje?” in drugi samo posluša, brez nasvetov. A vama bi bolj sedlo to zapisovanje (da se glava umiri), ali bi vaju to še bolj zbudilo?

Midva sva imela obdobje, ko sva bila zvečer že čisto “na avtopilotu”, pa nama je pomagalo nekaj res preprostega: v kuhinji pripraviva skodelici za zjutraj (kava/čaj), medtem pa se za pol minute samo pogledava in se na hitro zahvaliva za eno stvar iz dneva, pa če je še tako mala. Potem greva v posteljo in se samo za minuto drživa za roko, brez kakih analiz, ker me to takoj prebudi.

Ne vem, zakaj, ampak tisti občutek “ok, jutri zjutraj bo vsaj tole že pripravljeno” mi malo razbremeni glavo. Bi vama bolj pasalo kaj takega praktičnega (naredit nekaj za jutri), ali raje čisto brez opravkov, samo kratek objem in tišina?